Anksioznost.
Premagajte Anksioznost po naravni poti
Anksioznost.
Anksioznost: Utrujenost od življenja, ki se nikoli zares ne začne
Anksioznost ni trenutni strah.
Ni panika pred izpitom ali trema pred nastopom.
Anksioznost je stanje, ki se ti počasi prikrade pod kožo in tam ostane. Kot zategnjen pas okoli prsi. Kot napetost, ki je ne znaš več ubesediti, zato se preprosto pretvarjaš, da “ni nič”.
A telo ne pozablja.
Začne se neopazno
– z nemirom ob jutranji kavi,
– občutkom, da ti zmanjkuje zraka brez razloga,
– mislimi, ki ne utihnejo niti ponoči.
Potem pride razdražljivost, nestrpnost, želja po nadzoru…
Vse zato, da ostaneš pokonci. Da ne razpadeš.
A anksioznost je ravno to – tihi razpad.
Ne v enem dnevu, temveč v mesecih. V letih.
Ko je v telesu preveč vsega in premalo prostora
Anksioznost ni razvajenost.
Je naraven odziv telesa, ki več ne zmore absorbirati vsega, kar si v življenju pometel pod preprogo.
Čustva, ki jih ne ubesediš, se začnejo izražati skozi telo:
– Srce razbija brez razloga.
– Dihanje je plitko.
– Mišice so stalno napete.
– Spanje postane boj.
– Življenje izgubi barve.
Ko napetost preseže mejo, izgine tudi bližina
Dolgotrajna anksioznost ne vpliva le na tvoje misli in dihanje.
Telo ni ločeno od tega, kar čutiš – ali kar ne dovoliš, da bi čutil. In ko se notranja napetost nabira, ko dan za dnem potiskaš čustva pod preprogo, začne telo ugašati tam, kjer si včasih čutil največ – v intimnosti.
Impotenca ni napaka. Ni medicinski misterij. Je rezultat odrezanosti od sebe.
Ko ne čutiš več sebe, ne moreš čutiti drugega.
Ko si v nenehnem stanju napetosti, nadzora in notranjega boja, telo ne bo omogočalo bližine. Ne zato, ker ne bi mogel – ampak zato, ker si že predolgo notranje odsoten.
To ni nekaj, kar »se zgodi«. To je nekaj, kar se kopiči.
In ko enkrat izklopiš stik z lastnim telesom, se tudi tvoja spolnost ne more več prižgati.
Panični napadi: Ko telo reče dovolj
Panični napad ni muha enodnevnica.
Ni trenutek slabosti. Je končni alarm.
Telo se zruši – srce razbija, znoj, vrtoglavica, misel, da boš umrl – a zdravniki ne najdejo ničesar.
In to je najhuje: nihče ne vidi, kar ti čutiš.
Ampak telo ve. Telo je reklo: dovolj je.
To ni napaka. To je klic.
Klic, da nekaj znotraj tebe nujno potrebuje tvojo pozornost.
Tišina je nevarna samo takrat, ko v njej bežiš pred sabo
Če živiš v anksioznosti, si tega morda še ne priznavaš.
Morda že leta preživljaš z:
– vklopljenim nasmeškom,
– ugasnjenim čutenjem,
– zasilno energijo,
– notranjo praznino.
Toda telo ne bo odnehalo.
Telo ima svoj jezik. In ko te ustavi, ima dober razlog.
Ne, nisi slab. Nisi zlomljen. Nisi šibak.
Samo izčrpan. Do konca.
In ko telo začne ugašati na vseh ravneh – tudi spolnih –
je to jasen znak, da si se preveč časa trudil biti nekdo drug. Nekdo brez čutenja.
Če bereš to, si že bližje resnici.
Anksioznost ni konec.
Je začetek.
Če jo prepoznaš kot signal – in ne kot sramoto –
se lahko iz nje rodi največja notranja moč, kar si jih kdaj poznal.
Ko si pripravljen – veš, kje me najdeš.
Naroči se na seanso.
Ko si pripravljen končati notranjo vojno, se začneš vračati k sebi. In če čutiš, da je zdaj pravi trenutek – veš, kje me najdeš.